15. september 2026 ob 17.00 uri

ŽALOVANJE 

Žalovanje je preobrazbeni proces. Preobražamo samega sebe in odnos, ki smo ga tvorili s preminulo osebo. Iz znanega in raziskanega ima proces žalovanja pet faz (dr. Elisabeth Kübler-Ross, O smrti in umiranju, 1969), ki nimajo vedno točno zaporednega razpleta.

Elisabeth navaja faze: 1. zavračanje in izolacija, 2. jeza, 3. pogajanje, 4. depresija in žalost in 5. sprejemanje.

Prav tako ni časovnega okvirja, ki bi bil enak vsem. Način žalovanja je odvisen od tega, koliko izgub v življenju je človek že predelal, se pravi preobrazil. O terminu žalovanja govorimo največkrat takrat, kadar je oseba izgubila bližnjo osebo kot so starši, partnerji, otroci ali prijatelji. Ob takih izgubah je proces seveda najbolj občuten in izrazit, ni pa sam proces povezan samo z izgubo osebe. Opazujemo lahko, da je žalovanje proces, ki je povezan s katerokoli izgubo oseb, odnosa, živali, stvari, podjetja, premoženja, posesti ali česarkoli v kar smo vložili veliko energije, negovali rast ali gradnjo in posvetili veliko svojega časa. Kadar nekaj takega premine, nas to zelo boli, ker smo morda od te rasti in gradnje še kaj pričakovali, si želeli, da se razvija naprej ali smo še čakali, da se ustvarjeno prikaže v za nas končni luči, do tega pa ne pride, ker se prej razpusti. V procesu rasti in gradnje, bi se bilo potrebno vzporedno učiti in upoštevati tudi razpuščanje in predrugačenje, oziroma predvsem preobražanje. To vse so tudi človeške lastnosti danih potencialov, ki pa jih ljudje velikokrat ne aktivirajo in zaživijo, dokler se ne zgodi kakšen šok ali močan konflikt. To nas strese in pretrese ter nas prisili, da pogledamo življenje, odnos ali situacije z drugimi očmi. Šok v bistvu sproži obrambni mehanizem, ker nastale bolečine in izgube nismo sposobni predelati na enkrat. Zato se postopoma kasneje vračamo v stanje pred šokom in predelujemo vsebine po naših zmožnostih.

Vendar ni potrebno čakati na strese in pretrese, da bi razvili sposobnosti graditve življenja in rasti, pa tudi razpuščanja, raztapljanja in odpuščanja. Žalovanje je tesno povezano tudi z ustvarjalnim procesom in s sposobnostjo reševanja konfliktov. Kadar se naučimo živeti tako, da sproti rešujemo za nas konfliktne situacije ali še bolje, kadar se znamo v sebe spustiti globoko v svoj čustveni svet in se vaditi v razrešitvi dušnega konflikta ter osebnost povezati z dušo, takrat nam tudi žalovanje ne bo povzročalo težav. Morda bo glede na globino izgube dolgotrajnejše, a bo tekoče in se zaradi žalovanja življenje ne bo ustavilo, morda le upočasnilo. Zato lahko tej temi posvetimo pozornost že v vsakodnevnih dogajanjih in se vadimo predvsem v komuniciranju na vseh nivojih. To odpira prostor in razumevanje, da je žalovanje močan, gost zastoj v nepredelanih vsebinah posameznika. Če se sproti uravnavamo in harmoniziramo, bomo zmogli speljati tudi proces ob večjih izgubah ali razpustih. Veliko pomeni že to, da razumemo proces žalovanja in ga sprejemamo kot del vsakdanjega življenja. Razumevanje samo, pa še ne pomeni, da nas izguba ne bo presenetila. V procesiranju postanemo gibki, ko predelamo vse svoje vsebine, ki jih je potrebno preobraziti na osebnem in tudi na dušnem nivoju, da zaživimo avtentično vsebino. Zato je vredno vložiti energijo vase, v poznavanje svojih potencialov in v učenje kako upravljati z njimi. To pa ne pomeni, da lahko upravljamo tudi z drugimi. Upravljamo lahko samo s svojimi potenciali. Z drugimi pa sodelujemo in se dogovarjamo.

Zakaj nas je že vnaprej strah obdobja, ko bi se znašli v procesu žalovanja in izgube? Ko brskamo po sebi in svojih strahovih, na koncu vedno pridemo do strahu pred smrtjo. Le ta pa vsebuje milejše oblike kot npr. strah biti nemočen ali fizično nezmožen gibanja, strah pred staranjem, strah pred boleznijo, strah ostati sam, strah izgubiti svojo identiteto, strah izgubiti se med drugimi in še polno oblik strahov, ki bivajo v naših zapisih. Povezani so z našim obnašanjem in obrambnim mehanizmom. Kdor nikoli v življenju ni razpustil svoje strukture in svojega »prav«, ter ju na novo postavil, ta bo padel globoko v luknjo razočaranja in strahov, ko ga življenje preseneti tam kjer je najmanj pričakoval.

Res je, da smo upravljalci svoje življenjske poti, a smo hkrati samo delček v veliki celoti vesolja, zato nimamo vpliva na vse okoliščine. Če pa se nam zdi, da ga imamo, potem smo verjetno v stanju nadzora in ne celovitosti. V stanju nadzora pa naša gibkost ustvarjanja in grajenja pade na raven imeti in posedovati ter najverjetneje izhaja iz polja strahu in ne iz polja ljubezni do življenja.

Če vas zanima proces žalovanja, vas vabim na delavnico Ključi za preobrazbeni proces #6 – Žalovanje, kjer se bomo seznanili z vsemi fazami žalovanja, z oblikami strahov, s tehnikami s katerimi si pomagamo predrugačiti strahove, kako se podpreti v posamezni fazi žalovanja in izkusili preobrazbo vzorcev obnašanja na lastnih primerih.